GIDEON PORAZI MIDJANCE
OPOMBE K ODLOMKU Sod 6 – 7
6. poglavje
1–9,57 Pripoved o Gideónu in Abimélehu je ena najbolj razgibanih v celotni knjigi. Razdeljena je v tri velike oddelke: 1. izvor Gideónovega poslanstva (6,1–32); 2. Gideónovi boji zoper Midjánce (6,33–8,21); 3. poskusi ustanovitve kraljestva (8,22–9,57).
1 Midjáncem: SZ o Midjánu govori kot o velikem nomadskem ljudstvu, v katerem Izrael včasih vidi sorodnika (prim. 1 Mz 25,2–6) ali zaveznika (prim. 2 Mz 2,15–22; 3,1; 18,1–12; 4 Mz 10,29–32), včasih pa nevarnega sovražnika (prim. 4 Mz 22,4. 7; 25,6–18; 31), kar je tudi bil v obdobju sodnikov.
3 Amalečani so nomadska rodovna zveza, sorodna Izraelcem in Edómcem. Za očeta rodu velja Amálek, Ezavov vnuk (prim. 1 Mz 36,12). – sinovi Vzhoda so negotovo opredeljena skupina nomadov, verjetno iz severne Transjordanije ali sirske puščave (prim. 1 Mz 29,1; 4 Mz 23,7; Ezk 25,4.10).
5 številni kakor kobilice: prispodoba s kobilicami (prim. tudi 7,12) označuje popolno in hitro uničenje; prim. Jer 46,23; Jl 1,1–2,11; Am 7,1–2; Nah 3,15.
7 Ko so Izraelovi sinovi vpili h GOSPODU manjka v gr. B, sir. in lat.
10 Ne bojte se bogov tj. ne častite bogov.
11 GOSPODOV angel je odposlanec in predstavnik Boga; tukaj ni prikazan kot samostojna osebnost, ampak pomeni Boga samega, kakor je razvidno iz v. 14–23. – pod terebinto: tukaj gre za sveto drevo, katerega nasadi so bili okrog kánaanskih in tudi izraelskih svetišč. – v Ofri: bila je na Manásejevem ozemlju in je ne smemo zamenjati z Benjaminovo (prim. Joz 18,23). Kje točno je bila, ne vemo zagotovo; najverjetneje severno od Sihema. – Abiézerjevca: rodbina iz Manásejevega rodu (prim. Joz 17,2).
12 GOSPOD s teboj: to obliko pozdrava poznajo na Bližnjem vzhodu še danes. Čeprav v bistvu izraža le željo, jo Gideón vzame dobesedno in tako oporeka obiskovalcu.
14 Namesto GOSPOD ima gr. Gospodov angel.
15 moja rodbina db. moja tisočnija; kakor Mojzes (prim. 2 Mz 3,11), Savel (prim. 1 Sam 9,21), Salomon (prim. 1 Kr 3,7) in Jeremija (prim. Jer 1,6) se hoče tudi Gideón izmakniti Božjemu klicu in se izgovarja na svojo mladost in majhnost svoje rodbine.
18 dar: uporabljeni hebr. izraz je dvoumen; lahko ga razumemo v posvetnem pomenu ali pa tudi kot daritveni dar. Gideón še ne ve, ali se pogovarja z Bogom ali s človekom.
20 meso in nekvašeni kruh ... juho: to je bilo namenjeno za gostijo.
21 Ogenj, ki nenadoma použije dar, ne da bi ga kdo podtaknil, je znamenje navzočnosti Boga samega (prim. 2 Mz 3; 1 Kr 18,38).
22 Po izraelskem pojmovanju mora človek, ki bi videl Boga, umreti; prim. 13,22; 1 Mz 32,31; 2 Mz 3,6; 33,20–23; Iz 6,5.
24 GOSPOD je mir: poimenovanje oltarja pomeni izpoved vere.
25 V pripovedi o rušenju Báalovega oltarja zasluži posebno pozornost Božje razodetje, ki postane pobuda za Gideónovo ravnanje. Kakor predhodni dogodek se tudi ta konča s postavitvijo oltarja v Ofri. Oba dogodka se odlično dopolnjujeta: boj za deželo (v. 11–24) je povezan z bojem za Boga (v. 25–32), kajti Bog je tisti, ki daje deželo v posest Izraelu. – ašero: verjetno tukaj sveto drevo, simbol rodovitnosti.
26 Besedilo ni povsem jasno in je tudi očitno v nasprotju s postavo (prim. 2 Mz 20,25). Morda želi poudariti nasprotje med porušenim in novim oltarjem.
31 Joášev odgovor hoče povedati, da je Báal nemočen in da je Joáš s tem rešil sina. Podoben posmehljiv odgovor najdemo v Elijevem odgovoru Báalovim prerokom na gori Karmel (prim. 1 Kr 18,27).
32 Jerubáal: ime je v hebr. prvotno pomenilo ›Báal brani svojo stvar‹, ali pa ›Báal se bojuje‹.
34 GOSPODOV duh gl. op. k 3,10.
36 Namig na v. 15–16; dogodek poudari, da je boj zoper Midjánce Božja stvar. Gideón prosi za znamenje, da bi v očeh svojih tovarišev opravičil podvig.
7. poglavje
1 pri studencu Haród (hebr. Ajin Haród ›izvir strahu‹): verjetno gre za Ajn Džalud ob vznožju gore Gilbóe, 15 km zahodno od Bet Šeána. – ob griču Moréju (hebr. Givát hammoréh ›vedeževalčev hrib‹): današnji Džebel Dahi ali Mali Hermon.
3 trepeta: namig na En Haród. Izvzetost bojazljivcev, uzakonjena v 5 Mz 20,8 (prim. 1 Mkb 3,56) ima versko ozadje. Strah je posledica nezaupanja v Boga, zato je pomembno izločiti tiste, ki bi lahko škodovali veri vojakov.
5 Nekateri gr. rokopisi dodajajo in jih boš postavil ob stran.
6 tristo: polovica od šeststo, kar naj bi pomenilo določeno vojaško enoto. Vsekakor gre za majhno enoto, ki se bo postavila zoper sovražnika.
8 odposlal, vsakega k svojemu šotoru: »odposlati v šotor« tj. »poslati domov«.
13 Imel sem sanje db. Sanjal sem sanje. Pri Izraelcih in starih ljudstvih nasploh so sanje imele pomembno vlogo; šotor je podoba nomadskih Midjáncev, ječmenov kruh pa stalno naseljenih Izraelcev.
19 Izraelci so delili noč na tri straže po štiri ure (prim. 2 Mz 14,24; 1 Sam 11,11). Pozneje so Judje sprejeli rimsko delitev, tj. na štiri nočne straže (prim. Mr 6,48; 13,35).
22 do Bet Šite: verjetno kraj v Jordanski dolini. – proti Cerédi: južno od Bet Šite. – do brega Abél Mehóle: tudi za ta kraj ne vemo točno, kje je bil. Mogoče kakih 15 km južno od Bet Šeána. To mesto velja kot rojstni kraj preroka Elizeja. Nasproti njemu, na drugi strani Jordana, pa naj bi bil Tabát.
24 do Bet Bare: ta kraj je verjetno današnji Tel Farah, v SZ znan tudi pod imenom Tirca, pribl. 10 km severno od Nablusa. V dobi izraelskih kraljev Bašája in Omrija tudi prestolnica severnega kraljestva (prim. 1 Kr 15,21.33; 16,23).
25 Oréba (ime pomeni ›krokar‹) ... Zeéba (ime pomeni ›volk‹): pri semitih je bila pogosto navada, da so osebe poimenovali po živalih (npr. Debóra, Jaéla). Pripoved želi poudariti, da je njuna smrt vplivala na poimenovanje krajev.
MISLI OB ODLOMKU Sod 6 – 7
Potem ko so Izraelci, prihajajoč iz Egipta, osvojili obljubljeno deželo, se je začela doba sodnikov. Izraelovi rodovi tedaj niso imeli osrednjega vodstva. V Egiptu so namreč doživeli tlako, ki jo je zaukazal faraon, tamkajšnji kralj; zato so hoteli preprečiti, da bi se isto zgodilo v lastni deželi, in se odpovedali želji po kralju, ki bi jih sicer lahko varoval pred nasprotniki, a jim s tlako in davki naložil novo odvisnost.
Knjiga Sodnikov predstavlja nekatere ljudi, ki jih je Bog poklical, da bi vodili svoje ljudstvo skozi stisko. Lahko rečemo, da ta knjiga celo izhaja iz dejstva, da Bog zelo neposredno vodi svoje ljudstvo. Kliče ljudi in jim zaupa določeno nalogo. Vsak torej ve, da rešitev ni delo bolj ali manj nadarjenih ljudi, temveč konec koncev sad Božjega delovanja v zgodovini izvoljenega ljudstva Izrael.
Gideon je primer takega človeka. Izhaja iz neke nepomembne rodbine in tudi v svoji družini nima najbolj uglednega mesta. Nekega dne pa se mu pridruži Gospodov angel in ga pošlje, da bi Izrael vodil v boj proti Midjancem. Misel, da Bog izbira, kar človek prezira, je stalnica, ki jo pogosto srečamo v Svetem pismu. Vsak človek, naj bo še tako neznaten, je lahko važen del Božjega odrešujočega delovanja. Hkrati nas ta misel opominja, da uspeh in blaginja nista samo sad človekovega prizadevanja, temveč v prvi vrsti dar, ki prihaja od Boga.
Podobno kakor Mojzes pri gorečem grmu se tudi Gideon brani naloge, ki mu jo je Bog dodelil. Opozarja angela, da je njegova rodbina najrevnejša, da torej ne bo mogla veliko prispevati k pohodu proti Midjancem, ki naj bi ga Gideon po Božjem naročilu vodil. Gospod pa mu obljubi: „Jaz bom s teboj“ (Sod 6,16). Marsikateri Božji klic je povezan s to obljubo, ki se ponavlja v Svetem pismu več kot stokrat. Bog hodi s človekom in ga v preizkušnjah ne pusti na cedilu. Samo ker je Bog z nami, lahko izvršimo, za kar smo poklicani.
Nato Bog Gideonu z mnogimi znamenji potrdi, da je njegova obljuba zanesljiva. Njegovo zaupanje torej ni slepo. Znamenja, ki jih vidi, mu dajejo gotovost, da je Bog resnično na njegovi strani. Zmaga, ki so jo Izraelci s peščico ljudi izbojevali proti premočni midjanski vojski, je ostala Izraelcem še dolgo v spominu. Nekaj sto let pozneje se prerok Izaija v besedilu, ki ga beremo v božični noči, spominja: „Kajti jarem njegovega bremena in palico na njegovem hrbtu, šibo njegovega priganjača si zlomil kot na dan Midjáncev“
Gideonovih 300
11. 3. 2012 | Branko Cestnik
V življenju posameznika in skupnosti pa pridejo trenutki, ko je manj več.
Gideon je bil pred težko nalogo, pripoveduje Knjiga sodnikov. Nad Izrael so prihajali Midjanci. Bilo jih je »kot peska na morskem obrežju«. Gideon je imel na voljo le 32 tisoč bojevnikov. Zatekel se je po pomoč h Gospodu in Gospod mu je pomoč dal. Vendar tako, da je mu vzel še tiste može, ki jih je imel. Končni izbor je bil preprost. Gideon je opazoval svoje može, kako pijejo vodo iz potoka. Tisti, ki so planili k potoku in srebali na vseh štirih, so bili odpuščeni. Oni, ki so k potoku pokleknili na eno nogo, držali hrbtenico pokonci, vodo k ustom prinašali z dlanjo, z očmi pa opazovali okolico, so ostali. Teh je bilo 300.
Tako razumu kot težnji po varnosti se upira, da bi manj bilo več. Naučeni smo, da mora biti vsega veliko in zraven še kaj v rezervi, še kaj za stran vreči. Veliko mora biti hrane, energije, informacij, denarja, diplom in magisterijev, doživetij, koncertov, obiskanih krajev. Medmrežje nas uči, da moramo imeti čim več prijateljev, ki smo jim všeč. Pravimo, da bi potrebovali veliko duhovnikov, veliko pridnih laikov, veliko pastoralnih programov, da bi bilo ob nedeljah v klopeh spet veliko vernikov.
V življenju posameznika in skupnosti pa pridejo trenutki, ko je manj več. To so trenutki, ko se namesto za količino odločamo za kakovost. Namesto da bi vztrajali v dozdajšnjem miselnem vzorcu, preskočimo v novo paradigmo. Sodnik Gideon je s 300 izbranci pognal v beg Midjance, ker je izstopil iz običajne vojaške paradigme in uporabil psihološki trik. Podobno je kralj Leonidas s 300 špartanskimi izbranci pri Termopilah ustavil ogromno perzijsko vojsko, ko je izstopil iz količinske logike ter bitko prenesel v sotesko deloma široko le 15 metrov.
Cerkev in družba sta danes v podobni zagati. Količina ne daje rezultatov. Ogromno birmancev še ne pomeni žive vere mladih. Ogromno študentov in izobražencev še ne pomeni delovnih mest in uspešnega gospodarstva. Je prišel čas za menjavo paradigme in za Gideonovih 300?
VZPOREDNA MESTA Sod 6 – 7 (Reference)
6. poglavje
1 2,11
2 Iz 2,19 Heb 11,38
5 7,12
6 3,9
7 3,9.15 10,12
8 2,1 Joz 24,17
9 Ps 42,2–3 136,24
10 2 Mz 20,5
11 1 Mz 16,7
12 Rut 2,4 Lk 1,28
13 Ps 44,2 78,3
15 2 Mz 3,11 1 Sam 9,21 1 Kr 3,7 Jer 1,6
16 2 Mz 3,12 5 Mz 31,23 Joz 1,5 Iz 41,10 Jer 1,8
17 6,36–40 2 Kr 20,8–11 Iz 7,10–14
18 13,15 1 Mz 18,3–5
19 13,15
21 3 Mz 9,24 1 Kr 18,38 1 Krn 21,26 2 Krn 7,1
22 13,22 2 Mz 33,20–23 1 Kr 19,13 Iz 6,5
23 5 Mz 5,26 Dan 10,19
24 1 Mz 12,7–8 33,20 35,7 2 Mz 17,1–16
25 2 Mz 34,13 43,13 5 Mz 7,5 12,3
31 1 Kr 18,27
34 3,10
39 1 Mz 18,32
7. poglavje
1 6,11 6,32
2 5 Mz 8,17–18
3 5 Mz 20,8 1 Mkb 3,56
7 Joz 8,7
12 6,5 Jer 46,23
13 1 Mz 37,5–11 40,5–41,36
16 9,43 1 Sam 11,11 13,17
22 1 Sam 14,20 Iz 19,2 Ezk 38,21 Ag 2,22
25 8,3 Ps 83,12
IZ KOMPENDIJA KATEKIZMA KATOLIŠKE CERKVE
21. Kakšen pomen ima Stara zaveza za kristjane?
Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično božjo besedo: vse njene knjige so od Boga razodete in ohranjajo trajno vrednost. Te knjige pričujejo o božji vzgoji zveličavne božje ljubezni. Napisane so bile predvsem, da bi pripravljale prihod Kristusa, vesoljnega Odrešenika.
22. Kakšen pomen ima Nova zaveza za kristjane?
Nova zaveza, katere središčni predmet zanimanja je Jezus Kristus, nas uči dokončno resnico božjega razodetja. V njej štirje evangeliji po Mateju, Marku, Luku in Janezu kot glavno pričevanje o Jezusovem življenju in nauku sestavljajo srce vsega Svetega pisma in imajo edinstveno mesto v Cerkvi.
23. Kakšna je enotnost med Staro in Novo zavezo?
Sveto pismo je enotno, ker je ena sama božja beseda, en sam božji odrešenjski načrt, eno samo navdihnjenje obeh zavez. Stara zveza pripravlja Novo in Nova dopolnjuje Staro: obe se medsebojno razjasnjujeta.