1) CERKVENE STRUKTURE IN TEOLOŠKE SMERI KOT JIH VIDI L. BOFF
Temelj Boffovega pogleda na Cerkev in na različne teološke smeri, ki se rojevajo v njej je razumevanje Cerkve kot “dela sveta, ki v moči Svetega Duha sprejema božje kraljestvo neposredno v osebi Jezusa Kristusa,.. V službi sveta ohranja spomin na božje kraljestvo in budi zavest o njem, slavi njegovo navzočnost v svetu in v sebi ter neguje pravila za njegovo oznanjevanje. Cerkev ni božje kraljestvo, temveč znamenje in orodje njegovega uresničevanja v svetu.” Zato morata biti Cerkev in teologija, ki Cerkvi služi, konkretno povezani z razmerami v svetu, kateremu prinašata odrešenje. Cerkvene prakse oz. strukture se resda porajajo iz praktičnih izrazov vere v določenem zgodovinskem trenutku, a lahko zaradi neprilagodljivosti postanejo toge in neučinkovite (model Civitas Dei). Teološke smeri, ki se vedno rojevajo iz prakse Cerkve in stanja v svetu, pa predvsem človeškemu razumu olajšujejo sprejetje skrivnosti odrešenja, a hkrati močno vplivajo na praktične izraze vere (tudi strukture) in jih hote ali nehote spreminjajo. Ob tem dialektičnem sovplivanju modelov Cerkve in teoloških smeri v njih se pred nas postavlja vprašanje najprimernejšega modela Cerkve za naš čas in teologije, ki bo svetu najbolj verodostojno in razumljivo predstavila Kristusa. Noben izmed obstoječih modelov cerkvene prakse in tudi nobena teološka smer ne moreta sama zaobseči celotne razsežnosti odrešenja, so pa v določenih zgodovinskih razmerah nekateri modeli in smeri primernejši. Leonardo Boff smatra določene modele cerkvene prakse, ki danes še obstajajo, za preživete in rasti božjega kraljestva celo škodljive, prav tako pa tudi njim pripadajoče teološke smeri, ki so preveč oddaljene od razmer v današnjem svetu in največkrat predvsem vase obrnjene, nima za primerno orodje v službi rasti božjega kraljestva.
2) ALI JE DANAŠNJA CERKEV SPOSOBNA PRINAŠATI KRISTUSA SVETU?
Z gornjim vprašanjem poskušam povzeti avtorjevo iskanje času najprimernejše oblike Cerkve in njene ureditve, hkrati pa hočem z njim izraziti svoje strinjanje z avtorjem, ki Cerkev pojmuje kot deklo v službi odrešenja sveta. Kljub dejstvu, da avtor izhaja iz specifične izkušnje latinsko-ameriške Cerkve, pa vendar njegovo iskanje zadeva vesoljno Cerkev. V tem dejstvu se skriva nevarnost posploševanja in prehitrega zavračanja cerkvenih praks in teoloških smeri, ki morajo tudi v Cerkvi ubogih ohraniti svoje mesto. Cerkveni model, ki ga predlaga avtor, je s svojo bivanjsko povezanostjo z nepriviligiranimi nedvomno zelo blizu Jezusovi viziji Cerkve in hkrati zelo dobro odgovarja izzivom časa, pa vendar sam po sebi ne zadostuje. Kristusova Cerkev mora biti zgrajena in utemeljena tudi z vidika zaklada vere, ki ga neguje in posreduje, z vidika Cerkve kot živega Kristusovega telesa, odprtega za vse ljudi. Teološka refleksija je potrebna v odnosu posameznika do Boga, hkrati pa mora cerkvena praksa in teorija odgovarjati tudi na druge pomembne izzive sveta kateremu je Cerkev podarjena. Ko Leonardo Boff razvija teologijo sužnosti in osvoboditve, izhaja iz dejanskih razmer prenavljajoče se Cerkve, ki je po navdihu Svetega Duha prepoznala svoje poslanstvo v solidarnosti z ubogimi. Teologija osvoboditve je dar vesoljni Cerkvi, ki se dejansko mora prenavljati, v sebi pa skriva nevarnost odločitve samo za en, resda velik,a kljub vsemu omejen del k odrešenju poklicanih ljudi.
Kristus se po Cerkvi, takšni kot je: nepopolni in celo grešni, uteleša v svetu in čeprav je teženje za njenim nenehnim prenavljanjem potrebno in dobro, pa ne smemo zaiti v skušnjavo, da bi kot najpomembnejše merilo delovanja Cerkve vzeli njena zgolj človeška prizadevanja. Zdi se mi, da se je Leonardo Boff preveč usmeril vanje.
3) KAKO V DANAŠNJI CERKVI SPREMINJATI SVET
V tem kratkem razmišljanju bi rad predvsem pokazal, da je odločitev Cerkve, da se načrtno in organizirano, celo teološko pdkrepljeno, vključi v proces političnega spreminjanja razmer v svetu, lahko ovira za njeno poslanstvo. Zahteva naj bo Cerkev odprta za vsa ljudstva, za vse ljudi je temeljna obsežnost njenega obstoja. Jezus se je resda odločil, da bo živel med ubogimi v tedanji družbi; nedvomno nam je s tem pokazal, kako naj živimo tudi mi. Vendar pa iz Jezusovega zgleda nujno sledi odprtost za vsakogar, ne glede na njegov položaj. Podoben zgled nam dajejo prvi kristjani, ki so živeli kot bratje in sestre kljub dejstvu, da so bili nekateri materialno izrazito priviligirani, drugi pa kot sužnji niso premogli niti osebne svobode. Apostol Peter je prav njim (in tudi nam) zapisal:“Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi cesarju kot najvišjemu bodisi poglavarjem kot njegovim odposlancem, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje poštenjakom”(1 Pt2, 13).
Osebno vidim pot Cerkve v gradnji Kraljestva pravičnosti in miru predvsem v ponižnem prizadevanju za bratsko ljubezen. V tem kontekstu odkrivam problematičnost poti, ki se prvenstveno usmeri v politično spreminjanje družbenih struktur, pa čeprav so le te nepravične. Demokracija je namreč vedno tudi prevlada večine nad manjšino in to dejstvo do neke mere vključuje tudi delovanje proti volji preglasovanih. Tu tiči nevarnost, da bi iz ljubezni do zatiranih napravili nasilje nad drugimi. Pot evangelijev pa nasilja ne pozna. Zato sem prepričan, da bo Cerkev uspešneje prinašala Kristusa v svet, če se bo odločila za pot, ki jo je v Kristusu odkril sveti Frančišek. Sam je, globoko pretresen zaradi krivičnih razmer v Cerkvi in svetu, stopil na pot popolne solidarnosti z ubogimi, vendar pa se je odrekel tudi vsaki politični moči, s katero bi resda lahko spremenil strukture tedanjega sveta, ne bi pa utrl poti Kristusu v srca tistih, ki imajo svetno moč. Božje kraljestvo je kraljestvo ljudi, ki se svobodno odločijo za Kristusa.
LITERATURA:
L. BOFF, Vrste pastoralne prakse in modeli Cerkve; Vrste teološke prakse in pastoralne posledice, v: Cerkev: karizma in moč, Založba Obzorja, Maribor 1986, 19-47.